V Parizu je 25. junija, v starosti 87 let, umrl francoski mornariski poveljnik in svetovno znan oceanolog JACQUES - YVES COUSTEAU. Umrl je znanstvenik, gorec zagovornik narave, ki je s stevilnimi knjigami, dokumentarnimi filmi, pustolovskim zivljenjem in vecno mladostno sportno postavo postal simbol varovanja nasega planeta in eden najbolj priljubljenih Francozov po svetu.

Kot neutruden okoljevarstvenik je Cousteau nazadnje preuceval probleme okolja in prenaseljenosti Zemlje na celu Sveta za pravice prihodnjih generacij, ustanovljenega pod okriljem predsednika francoske republike leta 1993. Vendar pa je ta svet Cousteau vodil le leto dni; 4.septembra 1994 je s polozaja odstopil v protest proti nadaljevanju francoskih jedrskih poskusov, ki ga je ukazal predsednik Chirac.

Rojen 11.junija 1910 v kraju Saint-Andre-de-Cubzac ob atlantskem ustju Gironde blizu Bordeauxja na zahodu Francije, je Cousteau vstopil v mornarico in postal kapetan korvete.

Potem, ko je skupaj z Emilom Gagnamom izumil samostojni avtomatski skafander, je od leta 1952 plul z znamenito prekomorsko krizarko Calypso. Bil je direktor oceanoloskega muzeja Monaca v letih med 1957 in 1988, pa tudi ustanovitelj druzbe Cousteau s sedezem v ameriskem Norfalku, raziskovalnega in informacijskega sredisca morskih ved.

Cineast morskih globin je osvojil stevilna priznanja s filmi Svet tisine (cannska zlata palma leta 1956), Rdeca riba (oskar za najboljsi kratkometrazni film leta 1959), Svet brez sonca (oskar za najboljsi dokumentarec leta 1964), ves svet pa ga je poznal tudi prek stevilnih radijskih in televizijskih oddaj, zlasti Podmorsko odisejado poveljnika Cousteauja. Jacques- Yves Cousteau je svoje zivljenje in delo opisal tudi v mnozici knjig, med katerimi so najbolj zaslovele Nasi prijatelji kiti (1972), Cousteajeva enciklopedija: Svet oceanov (1974), Cousteaujev almanah okolja (1981), Cousteaujeva ekspedicija v Amazoniji (1985), Ranjeno morje (1987) in Cortesovo morje (1988). Novembra 1988 je bil Jacques-Yves Cousteau izvoljen med »nesmrtne«, v Francosko akademijo.

Delo, cetrtek, 26. junija 1997