Urednistvo: |
Gregor Lenasi, Kaja Lojevec, Maja Nikolic |
Odgovorni urednik: |
Klemen Lenasi |
Novinarji in pisatelji: |
vsi zdravi Samorastniki |
Lektor: |
tiskarski skrat |
Uredniki smo: |
Gora
UVODNIK | Ali sem res tabornik? |
NA POMOC, TABORNIKA IMAMO | Izlet s starsi |
ZGODILO SE JE | Izlet na Kal |
Zot na zimovamju | |
Izlet na Lisco | |
Drsanje | |
Notredamski zvonar | |
Izlet na Dolenjsko | |
Izlet s starsi | |
Vodnisko zimovanje na Lipanci | |
VOD SE PREDSTAVI | Vod Kiti |
SAMORASTNIKI KUHAJO | Zelenjavna juha |
TABORNISKI UTRINKI | Zakaj hodim k tabornikom |
Izlet na Lisco |
Taborniki, sestanki, izleti, tekmovanja … in se stevilne
druge dejavnosti: razni krozki, ucenje tujih jezikov, glasbena
sola in se in se! Koliko prostega casa vam se ostane, veste sami!
Velikokrat se moramo odlociti s cim se bomo ukvarjali in s cim
se ne bomo; za nekatere stvari nam preprosto zmanjka casa in
energije. In tako naj bi bilo tudi pri tabornistvu! Marsikdo je
tabornik le za urico na teden (ce vsaj redno hodi na sestanke);
poklepeta s prijatelji in si mogoce zapomni kdaj tudi kaksno
malenkost od njihove vsebine. Saj nocem trditi, da so bili v
vecini sestanki dobro pripravljeni, vendar bi morali taborniki
doloceno znanje do taborjenja osvojiti in se udeleziti vsaj treh
izletov. Malce razmisli v tej smeri; "Koliko mi sploh pomeni
tabornistvo?"
Pred tednom dni ste na dom dobili tudi razpis za clanarino, do
konca marca pa boste dobili tudi razpis za taborjenje, ki bo
potekalo od 1. - 15. Julija 1997 v Logarski dolini. Za vse
nejasnosti v zvezi s tema dvema razpisoma se obrni na svojega
vodnika.
Taborjenja se bo lahko udelezil le tisti tabornik, ki bo do
takrat udelezen vsaj na treh izletih.
Slon
TABORNISKI IZLET V KOSTANJEVICO
Letosnji izlet cete Samorastniki, katerega smo se udelezili
tudi starsi, je bil na Dolenjsko. Program je zajemal ogled
kostanjeviskega samostana, kostanjeviske jame, breziskega gradu
in vinske kleti. Program je bil zanimiv tako za mlajse tabornike
kot za starse, zato je bila udelezba na izletu stevilna.
Zbrali smo se v soboto, 22. februarja ob 8. uri pred centralno
solo v Polju. Po tradicionalnem taborniskem pozdravu smo se
razdelili v dve skupini. Vsaka skupina je naskocila svoj avtobus
in ze smo se odpeljali novim dogodivscinam naproti. Med voznjo so
nam vodniki razlozili nacrt izleta in na kratko opisali zgodovino
Kostanjevice, samostana in breziskega gradu.
Kot bi mignil smo se pripeljali v Kostanjevico, to prelepo
mestece na Krki, najstarejse v Sloveniji. Zal ni bilo casa za
ogled mesta, ker se nam je mudilo v kostanjeviski samostan. V tem
cudovitem objektu, ki ga ze nekaj let restavrirajo, smo si
ogledali zbirko slovenskih umetnikov med katerimi je verjetno
najbolj znan Bozidar Jakac. V prijetni okolici samostana smo si v
druzbi skulptur Forma vive privoscili kratek pocitek za malico,
nato pa smo jo mahnili v Brezice. Tu smo si ogledali vinsko klet,
ki je v breziskem gradu. Ob pogledu na lepo zlozene steklenice
prepredene s pajcevinami in plesnijo je predvsem nam, starsem,
zaigralo srce.
Vodnikom ni preostalo drugega, kot da so svoje varovance
odpeljali iz prijetno hladne kleti ven, na toplo sonce. Starsi se
seveda nismo pustili odgnati na prosto. Zato smo vendar tu, da
poskusimo to zlahtno kapljico. In smo jo. Prijazen kletar nam je
vse lepo razlozil in ura je minila kot bi mignil. Nekateri
taborniki so se ze ustrasili za nas in so nas prisli resevat. Ko
smo se koncno pojavili na vratih kleti, smo videli zadovoljne
otroske obraze. Njihove oci so govorile: koncno so prisli. In to
trezni. Zadovoljni so bili oni, mi pa tudi.
Poigrali in pomalicali smo na dvoriscu gradu, nato pa se znova
odpeljali v Kostanjevico. Pes smo se odpravili do kostanjeviske
jame, ki je pol ure hoje oddaljena od mesta. Jama je majhna, zato
smo si jo ogledali v dveh skupinah. Medtem, ko je bila ena
skupina v jami, smo si ostali krajsali cas v prijetni okolici
jamarskega doma. Dan se je ze prevesil v pozno popoldne in cas je
bil za povratek. Prijetno utrujeni in prevzeti od sonca in
cistega zraka smo se vrnili k avtobusu. Pot do Ljubljane je hitro
minila in ob 18.h smo bili ze doma. Po obveznem taborniskem
pozdravu smo se s prijetnimi vtisi razsli.
Izlet je bil prijeten in zanimiv ter solidno organiziran. Zal
si nismo ogledali muzeja v breziskem gradu. Pa kdaj drugic. Hvala
za prijetno druzenje. 3 x zdravo vsem Samorastnikom in starsem.
Starejsi Samorastnik, Jernej Dovjak
Tako kot vsako zimovanje, smo se tudi letos odpravili na en
malo daljsi enodnevni izlet. Zjutraj smo se vsi toplo oblekli,
saj je bilo zunaj mrzlo kot na Aljaski. Pripravili smo si malico
ter se hitro poslovili od nasih malckov in bolnikov, ki so ostali
v koci na Gorah. in se odpravili na Kal. Cesta, po kateri smo
stopali, nas je vodila gor in dol ter nas mocno izmucila, se
preden smo prispeli do vznozja Kala. "A smo ze gor?"
smo vsi utrujeni in zmrznjeni sprasevali drug drugega. Kljub
tezki poti, ki smo jo morali prehoditi, smo vsi zivi iv zdravi
prispeli na Kal. Tam so nam postregli z odlicnim toplim cajem,
sami pa smo si postregli s sendvici, ki so bili polnjeni z
zmrznjeno salamo in sirom. Ko smo si odpocili, najedli in napili
caja, smo se hitro odpravili na Gore.
Zelo dolgo smo korakali do koce na Gorah, kjer smo se
preoblekli ter pojedli dobro kosilo, ki nas je cakalo. Ceprav smo
bili vsi zmuceni, smo se v sanjah mislili le na izlet, ki smo ga
prejsnji dan doziveli.
Nusa Cernivc - Veverica, vod Papige
Zgodilo se je na zimovanju, kot vsako leto. Verjetno veste, za
kaj gre. To je ZOT- zimsko orientacijsko tekmovanje.
Bila sem v drugi ekipi, skupaj z Majo, Borisom in Jostom. ZOT
je bil zahteven (organizator se ne strinja). Bilo je 8 KT. KT6 je
bila postavljena narobe (organizator in komisija si se zdaj niso
na jasnem, ali je bila KT6 postavljena narobe) in tam smo
izgubili kar nekaj casa. Beseda narobe in KT ni bila upostevana
(organizator meni, da je to kriterij na republiski ravni). Do KT8
je kazalo na zmago (tako kot vsem). Ko pa smo se izgubili, smo
vedeli, da nimamo vec nobene moznosti. Ko smo po dolgem casu
prisli na cilj, nismo bili vec v casovnici, zato smo izgubili
nekaj tock.
Na cilju nas je cakal drugi del tekmovanja, to so bile skice-
minsko polje in skica pod kotom. Stevilo tock je bilo pri vseh
ekipah pod kritiko (organizator meni, da so bile pod kritiko
skice, ne pa tocke).
Z ZOT- om se je koncalo tudi zimovanje. Imeli smo se lepo.
Breda Lozar - Kreda, vod Pikapolonice
Bil je cisti taborniski zacetek izleta (megla, mraz).
Prestopam se pred solo in cakam na ribje odpiranje ust, ki
klicejo zbor (Klemen). Na sreco se je ta zelja izpolnila in
nehali smo zmrzovati in se prestopati, saj so se nase noge s
skripanjem premaknile. Po dolgi in naporni poti (kao) smo prisli
do postaje. Cakali smo na nas ljubki zlati vlak. Namesto
pricakovanega se je pred nas primajala tresoca se kripa, ki naj
bi bila standard za vse slovenske zeleznice.
Po zasedbi vlaka smo se stisnili k penzionistom na sedeze.
Kakor zmerom, tudi zdaj ne vem nic dobrega povedati o voznji. Pa
saj veste, sivina, mracnost, dolgocasnost. Pri izstopu iz vlaka
je Turnsek ugotovil, da ima resno pomanjkljivo karto. O bog! No,
vseeno smo na poti na hrib doziveli krasne pojave, tako v naravi
kot pri (megla, razgled, svezost, izcrpanost). Ampak utrujenost
je bila poplacana, ko smo prilezli na vrh. Po starih navadah smo
dobili caj (moj rekord 5 skodelic), ki je bil se vroc In smo ga
lokali na veliko.
Potem smo se odvlekli v sobe. Kaksne sobe! V nasi je bila
kopalnica in krasen balkon. A na zalost se je nase veselje
razblinilo, ko so nam povedali, da bo v nasi sobi kviz! Po njem,
ko smo bili predzadnji (buaaa! nismo bili zadnji), smo imeli
skrajno nedruzaben vecer in grozno vecerjo. Zjutraj se je
ponovila zgodba. Vstajanje, pospravljanje in odhod v dolino.
Zdrseli smo po hribu navzdol in dol prisli v 2. urah (saj se
zezam- resnica: 3 1/2 h) in se vkrcali na vlak. Domov smo prisli
razgretih src in se odpravili domov.
Aljaz Pecek - Lisjak, vod Kameleoni
Uros je rekel da gre v nedeljo drsat. Vprasal je, ce bi sel
kdo od nas z njim. Veliko nas je bilo zato. Domenili smo se, da
se v nedeljo ob treh dobimo pri njem doma, potem pa odkorakamo
proti Zalogu.
Ko sem prisel k Urosu, so bili tam ze Jernej, Primoz in Jan. Z
mano pa je prisel tudi Domen. Moja mami nas je cakala v avtu pred
Urosevo hiso in nas vprasala, ce se zelimo peljati z njo. Vsi smo
bili za to. Vsedli smo se v avto in se odpeljali.
Ko smo prisli na drsalisce smo si nataknili drsalke in priceli
drsati. Med drsanjem smo poceli vse mogoce npr.: lovili smo
Urosa, drsali "v verigi", se igrali "crnega
moza", vsakemu na drsaliscu zazeleli dober vecer in podobno.
Urosa sem zelo velikokrat ujel zato, ker sem se mu skrival.
Pridruzili so se nam tudi drugi otroci, ki niso bili clani nasega
voda. Z njimi se je bilo prijetno igrati. Po eni uri in pol smo
morali zapustiti drsalisce. Ko smo se preobuvali, je prisel Janov
ocka. Moja mamica je vse povabila k nam na caj. Vsi so odklonili.
Janov ocka je odpeljal Jana, Primoza, Jerneja in Urosa, moja mami
pa mene, mojo sestro in Domna.
Ko smo se doma ravno preoblekli, je pozvonil zvonec. Pred
vrati so stali vsi clani Janove druzine ter se njihovi sorodniki,
ki jih poznamo tudi mi. Spili smo caj, starsi pa se kaj drugega.
Dekleta so delala gimnasticne vaje, fantje pa igrali racunalnik.
Ker smo bili ze utrujeni, so se obiski poslovili, mi pa smo odsli
spat.
Rok Rupnik - Pesnik, vod Beli orli
Na sestanku smo se zmenili, da gremo v kino. Cisto vsi smi
rekli, da bomo sli, potem pa sva bila samo Rok in jaz. Z Urosem
smo se dobili na avtobusu. Odpeljali smo se v mesto. V kinu smo
kupili karte, nato smo sli v Dairy Queen. Tam smo si kupili pizzo
in Fanto.
Ko smo pojedli, je bila ura ze toliko, da smo sli v kino.
Risanka Notredamski zvonar mi je bila zelo vsec. Po predstavi smo
prosili Urosa, da bi sli v Lunapark. Tam smo se zelo zabavali.
Zabavali smo se toliko casa, dokler nismo zapravili vsega
denarja. Skoda, da je bilo vsega konec.
Jan Tomazic, 2. razred, vod Beli Orli
NA DOLENJSKEM
22. februar 1997
V soboto, 22. 2. 1997 smo imeli izlet s starsi. Zjutraj malo
pred 8. uro smo se zbrali pred centralno solo. Tam sta bila ze
dva avtobusa.
Najprej smo imeli taborniki zbor, nato smo posedli v avtobuse.
Odpeljali smo se malo po osmi uri, vendar vsak avtobus na svojo
stran. Nas avtobus je najprej odpeljal v Kostanjevico, nato v
Brezice in v kostanjevisko jamo. Za drugi avtobus pa mislim, da
so odsli najprej v jamo, nato v kostanjeviski samostan in v
Brezice. Na avtobusu sta Katarina in Gricko povedala nekaj o
Kostanjevici.
V Kostanjevici smo si najprej ogledali samostan, v katerem je
razstavljenih veliko modernih kipov iz bakra. Kipi so bili
razlicnih velikosti, pod vsakim je pisalo, kdo je to in kdaj je
bil izdelan. V prvem nadstropju smo videli razne slike in se
nekaj vecjih kipov. Zunaj samostana smo si na hitro lahko
ogledali tudi "Forma vivo".
Nato smo se hitro odpeljali z avtobusom v Brezice. Tam so
imeli starsi degustacijo najboljsih vin. Vinsko klet smo, jasno,
videli tudi mi.
Iz Brezic nas je pot vodila se v kostanjevisko jamo. V jami so
bili razni kapniki, beli, crni in rdeckasti. Imeli so tudi svoja
imena: Slon ali Nosorog, Lev Mec, Kralj Matjaz. Tudi orgle so
bile tam. Imeli smo vodica, ki nam je povedal veliko reci o jami.
Rekel je, da je jama stara vec kot 1.000.000 let. Odkrita je bila
sele po II. svetovni vojni. Vodic nam je povedal, kako pestro je
zivalstvo te jame, a videli smo samo netopirje.
Cas je tekel zelo hitro, zato smo se morali hitro odpraviti iz
jame. V blizini jame je bila gostilnica, kjer smo se zadrzali se
kakih 30 minut. Nato smo odsli k avtobusu. Ko smo se vsi zbrali,
je avtobus kmalu odpeljal. V Polje smo prisli tocno ob 18h
zvecer.
Pa se to, imeli smo lep soncen dan, imeli smo res krasen
izlet.
Rok Dovjak, 4. razred, vod Cuki
To je bil enodneven izlet s starsi (v smislu ekskurzije). Pred
odhodom smo se razdelili v dva avtobusa, ker nas je bilo prevec.
No, nas avtobus si je najprej ogledal jamo Studeno. Tudi jamo smo
si ogledali v dveh skupinah, ker je ta bolj majhna (zato pa
vsebuje toliko vec netopirjev). Jama ima veliko zanimivih
kapnikov (stalaktitov in stalagmitov). Nekateri imajo obliko
krokodila, nosoroga ribjega repa in plavuti itd.
Medtem, ko si je jamo ogledovala druga skupina nasega
avtobusa, je nasa skupina igrala nogomet in sicer fantje proti
puncam. Dekleta smo prepricljivo zgubila (1:4). Treba je omeniti,
da je zoga kar nekajkrat pristala v potoku (a so jo nasi vrli
Samorastniki vedno uspesno resili). Ko smo popili caj, smo se
odpravili proti kostanjeviskem gradu, kjer so razstavljena
kiparska in slikarska dela nekaterih slovenskih umetnikov in
Forma viva (kipi na prostem). Med kipi se pogostokrat znajde
portret Ivana Cankarja, meni pa sta najbolj ostala v spominu kipa
DEBELUSKA in kip, ki je mesanica med levom, nosorogom, opico in
kaj jaz vem med cim se.
Po ogledu vseh razstav smo sli pred grad (ne vem, kateri),
kjer smo se lahko sprehodili po igriscu za golf, nabrali zvoncke
ali pa si privoscili malico. Za vse to smo imeli pol ure casa,
ker nas je cakal se ogled vinske kleti na breziskem gradu. Tam so
imeli starsi degustacijo vina, otroci pa degustacijo Dr.
Pepperja, ki smo ga pili na grajskem dvoriscu. Sli smo se veliko
iger, razpravljali pa smo tudi o tem, kaksnega okusa je nasa
pijaca. Ima okus po visnji cesnji, cigumijih ali pa disi po
lepilu? Kdo bi vedel?
Cez kaksno uro so zaceli prihajati starsi. Zelo smo si
oddahnili, ker so bili cisto normalni in prisebni. Cakala nas je
le se pot domov in zbor. In konec lepega soncnega dne. Izlet je
bil super. Motilo me je samo to, da se avtobusa nista nikjer
srecala.
Katja Kvaternik - Puma, vod Gosenice
VODNISKO ZIMOVANJE NA LIPANCI
22.2. - 26.2. 1997
Ko se je v soboto, 22. februarja koncal izlet s starsi in so
vsi clani s svojimi sorodniki odsli domov, se je za vodnike sele
zacela pustolovscina. Z avtobusom smo se odpeljali do pokljuke,
od koder pa smo okoli 21.30 nadaljevali pot do Blejske koce na
Lipanci, na katero smo po nocni hoji prisli po 1 uri in 20 min.
(Pomocnica gl. urednika ugovarja- bilo je uro in pol!)Hoja ni
bila tezavna (Kdo se oglasa), saj nam je celo pot svetila luna,
tako da nismo potrebovali baterij, hojo pa sta nam otezevala le
sneg, v katerega smo se od casa do casa ugreznili, in pa teza
nasih velikih nahrbtnikov, saj je bila v njih vsa potrebna oprema
za prezivetje petih dni. (Pa taveliiiiiiiiika takovinska skatla
za PP, a ne?)
Namen akcije ali tega visokogorskega zimovanja je bil predvsem
za vodnike tako, da bi imeli vodniki nekaj casa samo zase in bi
se potem laze in bolj sprosceno spustili v novo delo s clani. Ker
pa vodniki nismo leni, smo se odlocili za aktivno zimovanje, na
katerem bi se tudi nekaj naucili.
Tako smo vodniki tekom zimovanja osvojili nekaj vrhov, se
naucili hoje s cepinom in derezami, zaustavljanja s cepinom in
"abzajlanja" po pobocju, napravili smo razlicne bivake,
sam pa sem imel moc izkusiti, kako se pocuti zrtev plaza, vendar
se je vse koncalo srecno.
Nas dan je potekal tako: zjutraj smo zgodaj vstali, se umili z
vodo mrzlega studenca v blizini koce. Nato pa dan preziveli
cimbolj aktivno, kar pa zadnja dva dni ni bilo mogoce, saj smo
imeli zelo slabo vreme. Zvecer pa smo dan zakljucili s
taborniskimi pesmimi, ki smo jih namesto ob ognju peli ob
svetlobi svec. Zimovanje smo zakljucili s hojo do Bleda, ki je
bila zelo otezena zaradi konstantnega vdiranja snega (To je pa
tko, ce ne poslusate nasga Jerneja, ko se dere za vami.), ko pa
smo prisli na asfalt, pa zaradi dezja. Vseeno smo bili na koncu
vsi zadovoljni, jaz pa sem ob prihodu domov ze zacel iskati
lokacijo za prvomajski potovalni tabor.
Andrej Lozar - Silos, vod Bobri
Vod Kiti ima izredno zanimivo zgodovino, saj se je v njem
zamenjalo zelo veliko clanov. Vod Kiti je bil ustanovljen 1.1.
1993, vodnica pa je bila Meta Mele. Sprva se je vpisalo kar 12
clanov, a polovica se jih je ze po slabem mesecu izpisalo. Prvi
izlet, ki smo ga opravili, je bil dvodnevni cetni izlet na Lisco
(Ampak ne letos!), kamor nas je odslo kar 11, nato pa je zacela
udelezba na izletih padati. V vodu pa se niso zamenjali le clani,
ampak tudi vodnik. Ko je odsla Meta, je nas vodnik postal Jernej
Turnsek.
Udelezitev izletov je sedaj 20% (1/5), kar je seveda premalo
za tako "star" vod. Na taborih in zimovanjih je nasa
udelezitev 20% - 30% vecja, kar je kar normalno stevilo. Trenutno
stevilo clanov je 5 ( Miha, Martin, Andraz, Uros in jaz), od tega
sva dva, ki sva pri Kitih ze od samega zacetka. Udelezitev na
sestankih je 80%. Najvecja udelezba pa je bila na zimovanju
Lovrenc na Pohorju, kjer je bila nasa udelezba 100%. Upajmo, da
bo udelezitev izletov v prihodnje vecja.
Jost Pristavec - Sekira, vod Kiti
SAMORASTNISKA ZELENJAVNA JUHA:
Mesej, mesaj, dodaj se vegeto (MC+GG) in dobil bos zeleno juho: SAMORASTNIKE!
Zakaj? Se sam se vprasam zakaj. Zakaj drugi? Nekateri
prihajajo k tabornikom, da bi se ucili. Tudi za zabavo ali hojo.
Mene pa najbolj pritegne hoja. Svez zrak, ki ti piha v nos. Po
mestnem zraku je to pravi uzitek. Pri tabornikih se veliko naucis
o zivljenju. Hoces se priblizati naravi in se malo shoditi.
Taborniki so zelo super stvar. Imajo svoje sege in navade in
dobre igre (se posebej pa Dame in gospode). Taborniki me zmeraj
spocijejo od sole in mi naberejo moci. Imajo pa tudi slabo stran:
da se stusiram, ko pridem domov. Ampak za to ne krivim
tabornikov. Upam, da nisem prevec fizolofiru. (Oprostite,
filozofiral). No, uzivajte tudi vi v tabornikih.
Adijo!
Tine Klajder - Storklja, vod Kameleoni
Ko smo prisli na Lisco, sem bil zmucen kot kozel. Zvecer smo
peli pesmi, ko sem zaspal, so vrata ploskala tako, da sem slabo
spal. Ko sem se zbudil, me je vse bolelo!
Miha Erzen, vod Svizci